VNETJE ZUNANJEGA SLUHOVODA

Pri akutnem vnetju zunanjega sluhovoda (lat. otitis externa acuta) gre ponavadi za bakterijsko okužbo kože sluhovoda. Težave, ki jih ob tem pacienti navajajo, so  srbež, bolečina in izcedek iz ušesa, lahko pa se pojavi tudi poslabšanje sluha. Diagnozo postavimo s kliničnim pregledom. Zdravljenje je lokalno in vključuje antibiotične in kortikosteroidne pripravke ter blage kisline.

ANATOMIJA:

Sluhovod, katerega tipična dolžina je pri odraslem cca. 24 mm z volumnom 1-2mL, je v svojem zunanjem delu (1/3 sluhovoda) hrustančen, v notranjem delu kosten (2/3 sluhovoda). V zgodnjem otroštvu je sluhovod raven, kasneje zavit v obliko črke S. Hrustančni del sluhovoda je glede na kostni del orientiran tako, da si ga pri pregledu s potegom za uhelj navzgor in navzad izravnamo in tako prikažemo kostni del z bobničem. Kostni del sluhovoda tvori timpanični del temporalne kosti.

Sluhovod prekriva koža, ki je nad hrustančnim delom debela do 1mm in vsebuje dlačne folikle, žleze lojnice in ceruminalne žleze oz. mastilke. Na kostnem delu koža neposredno prekriva pokostnico in je izjemno  tanka (0,2mm) ter brez podkožnih elementov. Posebnost povrhnjice sluhovoda je, da se celice površine sluhovoda pomikajo navzven proti izhodu iz sluhovoda – uhlju, s tem se zagotovi odprtost sluhovoda. Tudi ušesno maslo, ki ga tvorijo ceruminalne žleze, ima svoj namen-preprečuje maceracijo kanala, ima protibakterijske lastnosti in vzdržuje normalen pH v sluhovodu.

Oživčenje sluhovoda: veje cervikalnega pleteža in petega možganskega živca. Del je oživčen tudi z desetim možganskim živcem, če ta del dražimo (npr. med otoskopijo) sprožimo kašelj.

VNETJE

Vnetje sluhovoda najpogosteje nastane v poletnih mesecih, ponavadi ga povzročajo bakterije, redkeje glive.

Težave, ki jih pacienti opisujejo, so odvisne od stopnje in obsežnosti vnetja. Glavni začetni simptom vnetja zunanjega sluhovoda je srbež, ob stopnjevanju težav pa je prisotna tudi bolečina.

Klinična slika polno razvitega vnetje zunanjega sluhovoda:

• oteklina sluhovoda, ki zastira pogled na bobnič z rdečino,
• slabši sluh zaradi otekline sluhovoda, ostankov odmrlih celic ali vnetja srednjega ušesa
• izcedek (če močno smrdi, nakazuje na prisotnost anaerobnih mikroorganizmov)
• bolečina na pritisk in ob pregledu (kar oteži pregled in toaleto)
• pordel in otečen sluhovod, obložen z vlažnim, gnojnim debrisom (ostanek odmrlih celic).
• pri napredovali bolezni se lahko pojavijo še povečane bezgavke in oteklina in rdečina, ki se širi na lice

Faktorji, ki pomenijo predispozicijo za vnetje zunanjega sluhovoda so:

• alergije,
• luskavica,
• ekcem in seboroični dermatitis,
• zmanjšana kislost v sluhovodu,
• iritanti,
• poškodbe sluhovoda (npr. ob čiščenju z vatiranimi paličicami),
• kopanje v onesnaženi vodi (ob čemer se izgubi zaščitna maščobna plast kože sluhovoda).

Ob diagnozi vnetja sluhovoda moramo pomislite še na možnost pridruženega vnetja srednjega ušesa, kronično vnetega srednjega ušesa, glivično vnetje ter tumorje.

KOMPLIKACIJE

Poškodovana koža pri vnetem sluhovodu lahko predstavlja vstopno mesto bakterij do pohrustančnice, podkožnega maščevja, nastane lahko tudi gnojna kolekcija, ki jo je potrebno zdraviti kirurško.

V določenih primerih lahko pride do tako hudega vnetja, da lahko vnetje napreduje vse do kosti in se širi tudi po njej vse do lobanjske baze. Tako stanje se največkrat razvije pri dovzetnih pacientih (s sladkorno boleznijo, imunsko oslabelih, na kemoterapiji…). Bolezen lahko napreduje v meningitis in sepso in je lahko tudi smrtna.

TERAPIJA

Najpomembneje je sluhovod očištiti in osušiti (najboljše z aspiratorjem). Tako si bolje prikažemo stanje, odstranimo ostanke odmrlih celic, predstavljajo odlično gojišče za bakterije. Po čiščenju vstavimo antiseptične, antibiotične, lahko pa tudi snovi, ki spremenijo pH  v sluhovod.  Sistemski antibiotiki pri nekompliciranem vnetju sluhovoda niso potrebni. Pomembni so pri imunsko oslabljenih pacientih, sladkornih bolnikih in pri kompliciranem vnetju ter pri pridruženem vnetju srednjega ušesa.

Najpogosteje uporabljamo kapljice neomicina, polimiksina B in deksametazona ali kombinacijo tobramicina in deksametazona. Odsvetujemo uporabo ototoksičnih antibiotikov, ki lahko s svojim delovanjem poškodujejo sluh, saj je ob vnetju možna perforacija bobniča in zdravilo lahko pride vse do notrenjega ušesa, kjer lahko pride do trajne okvare sluha. V določenih primerih uporabljamo tudi kapljice blage kisline ( npr. 3% borova ali 2% ocentna kislina) po 3×3-5 kapljici dnevno, ki zavirajo rast bakterij in glivic v ušesu ter vračajo pH v sluhovodu nazaj v normalno kislo območje.

V primerih kadar oteklina kanala preprečuje zadovoljivo prodiranje sredstev v obliki kapljic se svetuje kombinacija antibiotika in kortikosteroida v obliki mazila nanešena na bombažni trak ali vato in vstavljena v sluhovod. A velja pevidnost, saj več kot dvotedenska uporaba koritikosteroidenag mazila ni ustrezna.

Ker je vnetje zunanjega sluhovoda zelo boleča težava, svetujemo, analgetike, in sicer NSAIR, ki ga lahko kombiniramo tudi s paracetamolom. Med zdravljenjem mora pacient dobro zaščititi uho pred vstopom vode in drugih snovi  v  sluhovod, odsvetujemo tudi čiščenje z vatiranimi paličicami.

Bakteriološka diagnostika je potrebna le v primerih vztrajajočih ali ponavljajočih se vnetij.